Množični mediji doslej še niso izkazali interesa, da bi opravili intervju s predsedniškim kandidatom Borisom Venetom, kakršnega so že opravili z nekaterimi drugimi predsedniškimi kandidatkami in kandidati. Zato smo povzeli nekatera do sedaj uporabljena medijska vprašanja kandidatkam in kandidatom, dodali še nekatera aktualna in v nadaljevanju so predstavljena razmišljanja in pogledi kandidata Borisa Veneta.
Meritve javnega mnenja že pred uradnim začetkom letošnjih predsedniških volitev kažejo nenavadno veliko podporo nekaterim, javno že dobro poznanim kandidatkam in kandidatom, medtem ko naj bi vsem ostalim bolj slabo kazalo. Ali boste na podlagi teh rezultatov premislili o svoji kandidaturi za predsednika države?
Moja odločitev za kandidaturo je bila že dokončno sprejeta. Najprej doma, v ožjem krogu družine, kasneje v ‘širši družini’, kot rad imenujem civilno-družbeno gibanje Zdrava družba, katerega del sem ponosno že dalj časa. Nikoli nisem bil in nikoli ne bom preračunljivec, ki bi čakal na nekakšne pokazatelje medijske priljubljenosti, ki bi potem vodili moje delovanje v družbi. V življenju si resda nisem nikoli predstavljal, da bi kadarkoli vstopil v politiko ali postal predsedniški kandidat. A v teh časih na novo razumem izreden pomen volitev, tudi letošnjih predsedniških volitev, na katere grem izborit zmago za vse ljudi. Tako je bilo dogovorjeno z ljudmi s terena po vseh Sloveniji. Ne bom si premislil.
Obenem pa tudi menim, da kakršnekoli medijske ankete nikoli niso realen pokazatelj volje ljudi. Žal pa po njihovo ‘ukrojeni’ rezultati vendarle vplivajo na nekatere, ki temu slepo verjamejo in se potem postavljajo na eno ali drugo stran, ki jo umetno zgradijo mediji. Za nalogo sem si zadal delo z ljudmi na terenu in ne ustvarjanje odstotkov priljubljenosti v udobnih pisarnah. Ljudje so mi že in mi bodo še povedali, kaj od mene pričakujejo, kaj jih tare, pri čem so že vsa ta leta neslišani in prezrti, kaj potrebujejo in česa si želijo. In ti ljudje me bodo volili. Verjamem, da tudi izvolili, ker nisem kandidat nobenih političnih elit ali kapitalskih ozadij, v predsedniške volitve se tudi ne podajam zaradi reševanja lastne materialne eksistence. Materialno, emocionalno in duhovno sem preskrbljen. In prav to mi omogoča, da vse svoje znanje in res zajetne ter raznolike izkušnje odslej posvetim svojim sodržavljanom in državljankam. Zato vse ljudi vabim: »Pridite mi povedat«.
Kdo so pravzaprav vaše volivke in volivci? Koga nagovarjate?
Glede na podporno okolje, iz katerega vstopam v te volitve, ki v Sloveniji že dve leti uspešno orje ledino v nestrankarskem družbeno-političnem delovanju kreativnih državljank in državljanov, ki se prvič doslej aktivno zavzema za upoštevanje in dobrobit vsakega človeka, sem tudi kot predsedniški kandidat tisti, ki ne izpostavljam ne levih, ne desnih, ne rdečih, rjavih, črnih ali belih itd. In zame to ni samo teorija, ampak praksa, saj tako tudi živim in delujem. Sem kandidat vsakogar, ki mu ni vseeno za našo domovino in nadaljnjo narodovo zgodovino. In za našo državo, ki na žalost 30 let stagnira in postopoma tudi že propada. Sem sokreator Slovenije kot zdrave družbe ozaveščenih, povezanih posameznic in posameznikov, kjer je vedno na prvem mestu moč argumentov in nikoli argument moči. Ob upoštevanju svobodne volje vsakogar ter sočutnega in pravičnega delovanja v dobro vseh ljudi. Zavezujem se postati glas vsakogar, tudi ‘tihega’ človeka, ki ni dovolj opažen in upoštevan, čeprav brez njegovih ‘žuljev’ družba ne bi mogla obstajati in se razvijati. Trdno verjamem, da je prav vsak izmed nas enakovreden gradnik naše skupnosti. Kot človek pa je vsak svojevrsten čudež in tozadevno poseben. Nagovarjam vsakogar, ki se zaveda, da imamo le skupno prihodnost in ki mu je mar zanjo.
Letos pogosto slišimo, da bi bil čas, da na predsedniških volitvah zmaga ženska. Vi menite drugače?
Zaradi tisočletnega razdeljevanja vlog v družbi na moške in ženske, sta se v razvoju osebnosti izoblikovala ženski in moški princip, kot različna skupka vrlin človečnosti. Zaradi tega nekateri mislijo, da je v politiki nastopil čas za ženski princip. Kot vidimo, pa je zadnja leta v slovensko politiko vstopilo veliko žensk, a se to žal ni odrazilo v izboljšanju naših življenj. In zakaj ne – ker se lahko tudi ženske obnašajo ‘po moško’ in seveda obratno. Menim, da je v resnici nastopil čas za etično ljudsko politiko, za osebe, ki jih odlikuje univerzalen princip človečnosti – te pa so lahko ali ženske ali moški. Na to moramo biti pozorni, ko izbiramo naše predstavnice/predstavnike v parlamentu, občinah in še posebej v Uradu predsednika RS. Torej kakšen lik predsednika/predsednice si želimo – naj bo ta predvsem moralna avtoriteta? Bomo pa o tem odločili volivci in volivke.
Če vam ne bi uspelo priti v drugi krog predsedniških volitev, bi podprli koga izmed drugih kandidatk, kandidatov?
Drugi krog bo odraz volje ljudstva. Zato upam, da v drugem krogu ne bom mogel podpreti nobene kandidatke ali kandidata, ker bom sam kandidat za predsednika v drugem krogu.
Bravo. Ampak mediji že manipulirajo z javnostjo in pri volivkah in volivcih favorizirajo dve najbolj javno oz. politično poznani osebi kot imeni drugega kroga?
Žal pričakovano. Naši mediji pač še niso dorasli nalogi, ki jim jo nalaga ta prelomni čas za potrebe ozaveščanja ljudi in evolucije družbe. S tem se seveda posredno že postavlja pod vprašaj, ali bo res vsem kandidatkam in kandidatom dodeljena nujna, povsem enakovredna platforma javne predstavitve, kar je pogoj za to, da bodo lahko ljudje sploh izvedeli, kdo in zakaj kandidira za predsednika oz. predsednico naše države. To naj bi bila osnova za pošten potek zbiranja podpisov podpor kandidaturam, ki bodo prvi realni pokazatelj volje ljudstva. Kot rečeno, če želimo, da se kaj spremeni na bolje, ne sodelujmo pri teh medijsko manipuliranih političnih stavah.
Kar nekaj letošnjih predsedniških kandidatk in kandidatov najavlja zbiranje 5.000 podpisov volivk in volivcev oz. se odreka podpori političnih strank, čeprav so njihova politična ozadja nesporna oz. dobro poznana. Kako to komentirate?
Kot igro, s katero se skuša spet pretentati volivke in volivce, kot da gre za kandidatke, kandidate v imenu ljudi, kot govorijo ‘od spodaj navzgor. Očitno se zavedajo, da ljudje političnim strankam več ne zaupamo, da se bliža konec strankokracije. Tudi če skušajo politične stranke na teh volitvah zlorabiti institut zbiranja podpisov za lansiranje navidezno neodvisnih predsedniških kandidatk in kandidatov, za katere se ve, da gre za izbranke in izbrance obstoječih političnih elit. In ob tem lahko znova vidimo, kako je vsakokratni aktualni režim nenaklonjen dejanskemu prebujanju civilne družbe – seveda tiste prave, samonikle, nestrankarske, idejno in materialno neodvisne od sistemskega financiranja oz. davkoplačevalskih sredstev, tiste, ki jo skupaj povezani, prostovoljno financiramo ljudje sami. Zaradi potrebe po prebujanju in ozaveščanju ter opolnomočenju ljudi za izhod iz tega informacijskega mrka in teme, v kateri smo živeli dolgo, predolgo in prehod v odprto svetlo prihodnost, v zdravo družbo. Na nas je, da se odločimo za to in tako. Upam, da volivke in volivci ne bi bili površni in da bodo znali presoditi, kdo je zares ljudski kandidat za predsednika. Sam zaenkrat tega ne morem prepoznati pri nikomer razen pri sebi, ki so me ljudje na te volitve tudi poslali s sloganom »ljudski predsednik«.
Omenjali ste novo družbeno-politično gibanje. Ali je vaša kandidatura morda najava neke nove politične stranke?
Nikakor. Civilno-družbeno gibanje Zdrava družba je del naše družbe že dve leti in ostaja nestrankarsko, gre za povezovalno razvojno zgodbo zavednih ozaveščenih ljudi. Gibanje Zdrava družba je poskrbelo, da se je letos prvič v zgodovini Slovenije državnozborskih volitve udeležila tudi Nestrankarska ljudska lista gZD. Ta je za nastop na volitvah uspela zbrati bistveno več podpore volivk in volivcev od zakonsko predpisanih 8.000 podpisov. Žal pa tega pomembnega koraka in dejanskega uspeha aktivacije civilne družbe množični mediji niso niti spremljali, kaj šele v okviru svojega osnovnega poslanstva o tem pošteno obveščali ljudi. A se od medijev upravičeno pričakuje delovanje v korist javnosti, ne pa delovanje v korist lastniškega kapitala, saj ljudje takšnih medijev ne potrebujemo.
Kot nestrankarsko gibanje smo namreč volivkam in volivcem jasno pokazali, da je pot in priložnost za konec strankokracije. Pa ne zato, ker bi se le mi tako odločili, ampak zato, ker so to ljudje v 30 letih sami spoznali in ni več ne obraza, imena, logotipa ali skrbno manipuliranega programa, ki bi jih lahko še prepričal drugače. Tega se zavedajo tudi politične stranke, ki so na državnozborskih volitvah kopirale programska izhodišča, besednjak, sporočila civilne družbe, nove politične stranke so se z namenom zavajanja volivk in volivcev preoblekle v imena, kot so gibanje ipd. Čeprav je nekaterim s tem uspelo, pa ne bo dolgo trajalo. Trdno sem namreč prepričan, da je slednje le ovinek na poti skorajšnjega razpada umetnih tvorb, katerih skupni imenovalec sta zgolj sla po moči in oblasti. Ne pa sledenje človeškim vrlinam ter družbenim in naravnim vrednotam. Če hočemo obstati, je treba narediti konec vsem družbenim krivicam in razkrajanju naše skupnosti. In to nedvomno zmoremo.
Še nikoli ni bil nihče izvoljen na nobeno pomembno funkcijo brez podpore ene izmed večjih političnih strank. Večina strank tudi še ni predstavila svojega kandidata za predsednika stranke. Boste iskali njihovo podporo?
V kolikor bi v kateri politični stranki prepoznali, da je prišel čas za občečloveško družbeno povezovanje, je njihova podpora dobrodošla. Podpora pa seveda ne pomeni, da bi lahko z menoj kdorkoli manipuliral ali se okoriščal. Kandidiram zaradi in za ljudi in vsakdo, ki lahko razume razvojni pomen blaginje za vse, ki je ne samo možna, temveč nujna in povsem uresničljiva, je srčno dobrodošel v moji predsedniški kampanji. Čas je, da končamo ta dolgoletna izključevanja, čas je za povezovanje v dobro vseh, za preseganje osebnih interesov in koristi. Vse tim. krize bomo preživeli le, če bomo razumeli pomen skupnosti, naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti ter potrebnosti sodelovanja. Naj na tem mestu parafraziram zame pomemben stavek legendarnega predsednika JFK – ne sprašujmo se (več), kaj lahko država naredi za nas, pomislimo, kaj lahko vsak med nami naredi za državo oz. družbo, ki je temelj države.
V čem so očitne razlike med vami in ostalimi predsedniškimi kandidatkami in kandidati?
Najprej v tem, da nisem politik in niti politično zaznamovan. Zatem pa v mojem odnosu do ljudi skozi vrline in vrednote, ki jih vsakodnevno živim in za katere želim, da bi se pričele odražati tudi v naši družbi. Zame je človek svetinja in njegova svoboda glavni atribut, družba pa mora postati zdrava, v prvi vrsti sočutna in pravična. Le tako bomo lahko vsi srečni, zdravi in ustvarjalni, z veseljem do življenja in naše skupne prihodnosti.
V meni ni mogoče najti kandidata domačih ali tujih elit, razglašenih virusnih kriz in farmacevtskih prevar, agend klimatskih sprememb ipd. »Tukaj in zdaj« je moje vodilo, ki ga bom udejanjal s podporo zainteresiranih strokovno in razvojno podkovanih posameznic in posameznikov, ki razumejo pomen odsotnosti konflikta interesov in nujnost osebne integritete. Slovenija lahko (ponovno) pridobi mesto v svetovni politiki, ne zgolj obrobno in izven interesov velikih sil. V času Jugoslavije – pa ne gre za ‘jugonostalgijo’ – smo uspeli s podobno mislečimi v svetu zgraditi gibanje Neuvrščeni. To je bil eden ključnih zgodovinskih odgovorov na oblikovanje političnih blokov v svetu, ki nam danes še kako manjka. Kot danes vidimo, so ga z razlogom onesposobili.
Če se vrneva nazaj v svet aktualnih političnih tem, eno izmed najbolj aktualnih vprašanj, predvsem zaradi dogajanja v ZDA, je spet splav. Kakšno je vaše stališče o tem?
Vprašanje splava je razvojno družbeno vprašanje. Potreba oz. želja po splavu je vzniknila iz objektivnih razlogov, kot odziv na neke neželene družbene pojave. Ko bo naša družba postala zdrava družba, se bo to vprašanje odpravilo oz. razrešilo samo po sebi. Do takrat pa naj ostane pravica za tiste, ki jo potrebujejo. Lahko smo brez skrbi, da to ni za nikogar lahkotno vprašanje, zato sočustvujmo z ljudmi, ki se znajdejo v takšnih stiskah, zadregah, bolečinah. Naj nas ne motijo pravice drugih, ki ne omejujejo naših. Kdor temu nasprotuje, mu tega ni treba storiti. In zaupajmo v presojo strok in znanosti, ki skrbno in odgovorno preučujejo to občutljivo tematiko ter kreirajo tudi potrebno preventivo. Za brezčutno režimsko politiko pa je to seveda le še eno vprašanje kot nalašč za načrtno ustvarjanje delitev v družbi. Pri čemer se politika požvižga na težke življenjske situacije ljudi, predvsem trpečih žensk in to tematiko stalno uporablja za razpihovanje negativnih družbenih pojavov. Kar pa moramo sedaj končno res preseči enkrat za vselej. Začnimo se medsebojno spoštovati.
Ustavno sodišče je pred tedni odprlo vrata posvojitvam otrok s strani nekaterih skupin LGBTQ+ skupnosti. Podpirate to odločitev?
Ta družbena debata je popolnoma zgrešila svoje bistvo. Logično, da je Ustavno sodišče sprejelo takšno odločitev. Če smo si pred zakonom vsi enaki, ni razloga, da ne bi vsi uživali enakih pravic. Vendar pa so pri posvojitvah primarno vprašanje otrokove pravice, ne starševske. Postopek posvojitve je namreč postopek v korist otroka. In v korist otroka je, da je dodeljen odgovornim staršem. In tu se šele začno pravice staršev, po novem torej tudi istospolnih, ki pa niso samoumevne, ampak so podvržene strokovni presoji starševskih kvalitet, pogojev idr. Tradicionalno sta družina najprej mati in oče, šele potem otroci, v takšnih družinah tudi večinoma živimo oz. iz njih izhajamo. A tudi to je očitno postalo razvojno vprašanje, saj so naše družinske prakse vse bolj raznolike, pri čemer pa je za družbo ključno to, da dosledno varuje otrokove pravice in koristi. Vse ostalo je pa povezano z našim temeljnim načelom »svobodne izbire«, kar se odraža tudi pri tem vprašanju. A le skupaj bomo zmogli ustvariti potrebno razvojno harmonijo za naš skladen razvoj. Ne bojmo se, razvoj je dinamičen, ne statičen.
Če boste izvoljeni, boste postal vrhovni poveljnik slovenske vojske. Kakšna je vaša vizija slovenske vojske in kako vidite njeno vlogo?
Slednja je bila jasno opredeljena že v programskih izhodiščih gibanja Zdrava družba za državnozborske volitve in na teh temeljih bom tudi nadaljeval. Glede slovenske vojske podpiram vrnitev teritorialne obrambe, širitev civilne zaščite in uvajanje nekakšnega varnostnega usposabljanja za vse državljanke in državljane. Tisti, ki še pomnimo akcijo NNNP (nič nas ne sme presenetiti), vemo, za kaj gre.
Na terenu pa tudi zaznavam, da se nam obeta čas ponovnega izprašanja smiselnosti našega članstva v zvezi NATO in kaj nam je slednje v teh letih sploh prineslo. To vprašanje je seveda izključno v rokah ljudstva, država mora le zagotoviti enakopravno javno-medijsko argumentirano razpravo. Slovenija je bila vedno na strani miru, nismo zanetili nobene vojne in te dediščine ne bi smeli zapraviti. Zato mi je bliže alternativa EU, ki smo jo zapisali v vse temeljne dokumente EU in se imenuje Skupna zunanja in varnostna politika EU. In prav neuvajanje in neizvajanje slednje zna poroditi dvom v smiselnost nadaljnjega obstoja evropskih povezav. Zagovarjam tudi vse bolj aktualno pobudo za brez-atomsko cono od Baltika do Jadrana, ki bi morda lahko postala protiutež konfliktnim svetovnim silam.
Kje je prihodnost Slovenije? V Washingtonu, Pekingu ali Moskvi?
Prihodnost Slovenije je izključno tu, kjer smo, v srcu Evrope (tu je tudi Moskva oz. sta tudi Rusija in Ukrajina). V dialogu in sodelovanju z vsemi, ki stremijo k ohranjanju suverenih nacionalnih držav ter v zavračanju in oddaljevanju od kakršnih koli agend, ki bi nam kot državi ter državljankam in državljanom neposredno škodile.
Evropska unija?
Je že večkrat padla na izpitih. Nesprejemljivo je, da se vrh EU tako samopašno odloča o stvareh, ki vplivajo na življenje slehernega med nami. Da posluša samo argumente kapitala ne pa vseh strok in vseh ljudi (energija, cepiva, 5G …). Da sprejema nespametne odločitve, ki nam otežujejo življenje in ogrožajo našo prihodnost (zniževanje življenjskega standarda, sporne pogodbe v korist kapitala, nediplomatsko vedenje do Rusije …). Da ni sposobna solidarnega konsolidiranja članic, kadar je to nujno potrebno (Italija na začetku koronakrize, prerekanje za preventivni material …). In še bi lahko našteval. Nismo se včlanili v takšno EU, ki postaja podaljšana roka plenilske ameriške politike. Ali jo bomo spremenili ali pa bo počasi razpadla.
Zavedati se tudi moramo, da EU ni zvezna država ali federacija oz. konfederacija. EU je ustvarjena pogodbeno in ni nad državami članicami. Zato EU tudi nima ustave, nima voljenega predsednika, nima lastne suverenitete. Zadnja leta nedopustno posega na nacionalne nivoje in ne upošteva suverenosti držav članic. Tu bo treba stvari postaviti nazaj na svoje mesto.
Hrvaška. Dobra soseda, partnerica ali tekmica?
Absolutno kot dobra soseda. Tudi tu velja poudariti, da se politika v ta odnos na obeh straneh meje ne bi smela vmešavati zvrha. Le ljudje namreč dobro vemo in občutimo, kaj je to meja v resnici, navsezadnje nas povezuje skupna zgodovina, v številnih primerih tudi lastnina. Na žalost pa se še tako dobro zasnovani odnosi zamajejo, kadar se vanje zalezejo nekakšni podtalni interesi. Temu je treba narediti konec.
Kakšna je po vaše vloga cerkve v javnem prostoru? Prevelika, premajhna? Glede na to, da volivke in volivce poziva, da naj volijo določeno politiko itd.
Vloga cerkve v Sloveniji naj bi bila jasna in sicer od države v celoti ločena, kar opredeljuje tudi 7. člen Ustave. Problemi pa nastajajo pri vstopanju Rimskokatoliške cerkve v javno življenje, ki pa je po mnenju številnih, tudi katolikov, sporno, tako na področju razpolaganja z naravnimi in kulturnimi dobrinami naroda kot na področju sodelovanja s političnimi strankami. Med ljudmi se vse bolj izpostavlja tudi spornost davkoplačevalskega financiranja RKC, ki ni cerkev vseh in je tudi v privilegiranem položaju napram drugim. Ponekod v Evropi se že razmišlja o uvedbi cerkvenega davka, ki bi lahko rešil to vprašanje. Kakor tudi o tem, da bi morali biti vsi cerkveni objekti vedno na razpolago vsej zainteresirani javnosti, ne le katoliški. Neugledno je, kako smo bili v aktualni zgodovini priče neverjetni razsipnosti in kapitalski pogoltnosti naše RKC, ki se obnaša kot korporacije. Takšna cerkev najbrž ni tista, ki bi lahko skrbela za duhovno oskrbo našega prebivalstva. To tudi ni cerkev, ki bi lahko bila soustvarjalka družbe, katere temelj je in bo blagor za vse. Tu nas čaka zelo velik premislek. Tudi cerkev.
Kako doživljate aktualna dogajanja v svetu in pri nas?
Po začetni zaskrbljenosti zaradi virusa in cepiv, sedaj pa zaradi vojne, smo k sreči ljudje kaj kmalu ugotovili, da se nam te javna zgodba piše iz nekega skritega ozadja. Kar pa v današnjem času seveda ni več mogoče. Nekaj zaradi vse večje razgledanosti ljudi in hitrejše zaznave, da tu vendarle nekaj manjka, nekaj pa zaradi dostopnosti do velike količine informacij, kar nam omogoča kritično razmišljanje in boljšo presojo. Slednje je močno prispevalo k našemu pospešenemu razvoju in ozaveščanju, kar štejem kot izjemno pozitivno in obetavno za našo nadaljnjo osebno in družbeno evolucijo. Ljudje smo končno družbeno spregledali, zato sedaj presegamo našo individualno orientiranost v »zdrav duh v zdravem telesu« ter vzpostavljamo novo skupnostno orientacijo v »zdrav duh v zdravi družbi«.
Volivke in volivci dobro razumejo, da bomo našo domovino lahko ubranili le, če bomo udejanjali suverenost naše države, ki se nahaja na zgodovinski preizkušnji – kot samostojna država in kot članica EU ter drugih mednarodnih povezav. Tu nas čaka veliko delo. Vse naše aktualne družbene podlage bo treba temeljito pregledati in na novo urediti. Naše institucije demokracije, ki so zaradi svojega politikantstva tik pred razkrojem, nam kažejo, da tega žal ne zmorejo. Zato je nastopil čas za ljudsko politiko, politiko ljudi za ljudi. Za vzpostavitev norme človeku dostojnega življenja, ki jo vsi dobro poznamo, utemeljena je tudi v naši Ustavi. Čas je za ukinitev vseh privilegijev interesnih skupin in kapitalskih klik. Več kot dovolj je bilo že uničenega in odtujenega, čas je, da naše naravne vire in danosti ponovno in za vedno namenimo za dobrobit vseh nas.
V čem boste drugačni od aktualnega predsednika države?
V tistem, kar je očitno politikom najtežje – v poslušanju. Ne zgolj poslušanju pred kamerami, temveč v poslušanju vedno in povsod ter posledičnemu upoštevanju slišanega in prizadevanju za ureditev vsega, kar bi lahko bilo bolje. Drugačen bom tudi v oglašanju – nikoli ne bom nemo spremljal družbenih dogajanj v škodo ljudstva.
Trdno sem prepričan, da je mnogo državljank in državljanov mnenja, da nam v naši državi to najbolj manjka. Da torej ljudje nismo zgolj številka, da nismo zgolj neka anonimna čakalna vrsta, v kateri se lahko spregovori šele ko se pride na vrsto, ko morda niti ni več aktualno, kar smo želeli sporočiti. Ko ni več nobenega zanosa. Ko je prepozno za klic po pomoči. Za nujnost spremembe. Če kdo, nam vse to zadnji dve leti najbolj sporočajo mladi. In nisem opazil, da bi kot družba na to odreagirali, kot bi bilo treba. Tudi kadar gre za njihov obup in krik. Ker ne vidijo več prihodnosti. Ker edini niso krivi za razmere, v katerih se nahajamo. Vsi pristojni pa ob vsem tem molčijo, se skrivajo. Kot predsednik ne bom molčal.
Ali je bilo prav, da se ni poslušalo oz. se je molčalo, ob tem, ko so se otrokom v vrtcih in šolah kršile otrokove pravice? Na osnovi zgolj enostranskih in pristranskih strokovnih informacij. Ja kakšna država pa smo, če takole eksperimentiramo z generacijami naših otrok? In kakšna vzgoja in izobraževanje sta to? Ali ni njuno poslanstvo, da mlade, kot večne nosilce prihodnosti, ki imajo v sebi dedni zapis vseh naših preteklih izročil in sporočil ter potencial za ustvarjanje nove dodane vrednosti in drugačnega sveta, pedagoško odločno in smelo povedeta v odraslost. To je vse, kar je potrebno. Pri vsem drugem se bodo znašli sami. Tako kot smo se mi in generacije pred nami. In podobnih družbenih anomalij je še kar nekaj.
Pogovora z vami ne bi mogli skleniti brez vprašanja, povezanega z zdravjem. Temu vprašanju ste se veliko posvečali v vašem življenju?
Da, nekaj zaradi sebe, nekaj zaradi drugih. Misel modrih, ki nas tokom zgodovine učijo, da zdravje ni vse, vendar pa je karkoli brez zdravja tako rekoč brez vrednosti. Zdravje je logična posledica naše sreče in varovalnega okolja, ki v človeku poskrbita za potrebno harmonijo. Zato zdravja ne moremo pripisovati medicini, še manj farmaciji, ki nastopita šele takrat, ko je že bolezen, ko je zdravje porušeno. Moj pogled na zdravje je predvsem celosten, saj vemo, da človek ni le fizično telo. Življenje me je že večkrat pripeljalo v situacijo, v kateri sem moral dodobra preiskati vzroke za svoje porušeno zdravje. Doživel sem, da so me že odpisali, se od mene poslavljali, a sem to zmogel premostiti in se vrniti s še več energije, elana in prepričanjem, da je z neomajno voljo možno vse, da je vse stvar naših odločitev in aktivne pozornosti, čemu in kako jo namenjamo. Tudi ta svoja znanja in izkušnje delim že vse življenje, kajti nesebična pomoč drugemu je prav tako ena med potmi do zdravja. In hvaležen sem, da mi je slednje omogočeno, saj menim, da nismo rojeni le za svoj uspeh, temveč predvsem za to, da si medsebojno pomagamo.